Instantni Zakon o dolgotrajni oskrbi

Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi je po več kot petnajstih letih čakanja ugledal luč sveta. Skrajni čas je že, da država ponudi odgovor na demografske spremembe, ki se odražajo v staranju prebivalstva. Starejši od 65 let je že vsak peti Slovenec. Pred to preizkušnjo je vsa Evropa, ki je najstarejša celina tudi glede na svoje prebivalce. Ukrepati je torej nujno potrebno. Za našo državo bo to velik zalogaj, hkrati pa je potrebno opozoriti, da dolgotrajna oskrba zadeva nas vse, zato je zelo pomembno, kakšen zakon bomo sprejeli, da bo skladen z načeli pravičnosti, sorazmernosti in solidarnosti.

1. Definiranje pravil

Kritično ocenjujem tiste določbe, ki zadevajo pravice iz sistema zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Opozarjam, da morajo biti pravice jasno in določno opredeljene le v zakonu, ne pa s podzakonskimi akti. Predlagani zakon pravice sicer našteva, vendar če natančno proučimo določbe posameznih drugih členov, lahko vidimo, da ima pomembno vlogo pri uresničevanju pravic Ministrstvo za zdravje, ki je izvršni, ne pa zakonodajni organ. Ministrstvo za zdravje bo npr. s podzakonskim aktom določilo model, na podlagi katerega naj bi strokovni delavec vstopne točke ZZZS ocenil potrebo po pomoči posameznika. Iz izkušenj Zakona o osebni asistenci vem, kako pomembno in ključno vlogo ima ocenjevalno orodje za določitev upravičenosti do OA in kaj se zgodi, če so merila preveč ohlapna, ocenjevalci pa premalo izkušeni. Vse ključne zadeve morajo biti zapisane v zakonu, ministrstvom pa naj se prepusti le izvedbeni del.

2. Financiranje

Veliko dilem vzbuja finančna konstrukcija predlaganega zakona. Bistveni vzrok, da v vseh teh letih še nobeni vladi ni uspelo vzpostaviti sistema dolgotrajne oskrbe kot samostojnega stebra, je bil denar oziroma način, kako zagotoviti njegovo financiranje. Pri zdravstvenem ministrstvu, ki je pristojno za področje dolgotrajne oskrbe, so se odločili, da bodo v novo blagajno prenesli 114 milijonov evrov, ki jih že zdaj Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) namenja za storitve dolgotrajne oskrbe. Tako se bo, kot kažejo podatki, 0,71 odstotka stopnje, ki jo plačujejo delodajalci, in 0,59 odstotka od delojemalcev za zdravstveno varstvo po novem steklo v blagajno za dolgotrajno oskrbo. Vanjo naj bi 79 milijonov evrov prispevala tudi pokojninska blagajna, s sredstvi, ki gredo zdaj za dodatek za pomoč in postrežbo, ki bi ga ukinili. Prav to ukinitev pa ocenjujem kot zelo problematično, saj za obstoječe upravičence to pomeni poseg v že pridobljene pravice. Po mojem mnenju in izkušnjah glede na zakon o osebni asistenci, bi moral posameznik imeti možnost izbire, ali vstopi v sistem koriščenja storitev DO in s tem participira s svojim DPP, ali pa DPP obdrži in se odpove koriščenju dolgotrajne oskrbe. Pri ZOA so ravno pri tem dodatku nastale velike neenakosti mer uporabniki, zlasti pri slepih in slabovidnih, zato bo potrebno paziti, da se ta napaka ne ponovi. Odraz te neenakosti je tudi peticija, ki jo je Zveza društev slepih in slabovidnih oddala v Državni zbor.

Glede financiranja opozarjamo na veliko luknjo, ki jo bo potrebno pokriti iz proračuna oz. se bo prenesla na uporabnike. Tudi pri tem nas izkušnje ZOA učijo, da so bile finančne posledice zakona bistveno višje od pričakovanj in izračunov pristojnih institucij. Zato je potrebno shemo financiranja bolj preverljivo določiti na realnih dejstvih in ne na pričakovanih predpostavkah.

3. Izvajalci dolgotrajne oskrbe

Predlog zakona predvideva ukinitev obstoječih socialnovarstvenih zavodov in uvedbo novih vrst izvajalcev dolgotrajne oskrbe. S tem bo prišlo do neke vrste razgradnje javne mreže in vzpostavitve popolnoma novega sistema, ki bo izvajalce ločeval po zmogljivosti (številu postelj) in jih razvrščal pod pristojnost različnih odločevalcev. V predlagani ureditvi bi se uporabniki v primeru poslabšanja stanja in spremenjenih potreb morali preseliti k izvajalcu druge vrste, kar bi bilo zanje zelo stresno. Pri pripravi zakona bi bilo treba ohraniti dobre prakse, ki so se oblikovale skozi desetletja razvoja skrbi za starejše v Sloveniji. Če ponovno naredim vzporednico z ZOA, potem lahko ugotovimo, da ohlapnost kriterijev pri ustanovitvi izvajalcev, vodi v izredno povečanje obstoječega števila, kar ne predstavlja vse večje konkurence pač pa prej dvom o kvaliteti storitev in pretirano razdrobljenost. Potrebna je natančna opredelitev pogojev za izvajanje storitev DO, predvsem z vidika kakovosti in dolgoročnosti. Pretiran razmah zasebnih izvajalcev, ki bi dobili dovoljenja po 60 členu zakona, lahko vodi v nepregledno število izvajalcev, ki bi v DO videli tudi osebni interes in priložnost za zaslužek.

Predlagamo, da se v zakon vnesejo dodatne omejitve in strožji pogoji.