#mnenja
Marcel Mauhar
član Mladega foruma SD
21. oktober 2021
Geopolitični mozaik Afganistana
UVOD
Za razumevanje afganistanskega vprašanja je, kot pri mnogih drugih geopolitičnih problemih, pomembno razumevanje zgodovinskega, verskega in etničnega konteksta. Skozi zgodovino je bilo to območje zaradi geografske lege – leži namreč na prepihu med Bližnjim vzhodom, Centralno Azijo, Indijskim polotokom pa tudi osrčje Kitajske ni prav daleč, priča veliko različnim imperijem, menjavam vladarjev in vojnam. Ozemlje so si kot žogico izmenjavali Grki, Perzijci, Skiti, Medijci, Partijci, indijske civilizacije, turško govoreča plemena, Sikhi, Britanci, Rusi in še mnogi drugi. Posledično je to območje še danes etnično zelo pestro, saj noben režim tukaj ni obstal dovolj dolgo, da bi različne etnije asimiliral pod eno krovno kulturo.
ZGODOVINSKI VPOGLED
Skozi zgodovino je bilo današnje območje Afganistana del različnih imperijev, držav, kanatov in drugih političnih enot, sredi 17. stoletja pa je – kot vmesna cona med Safavidskim in Mugalskim imperijem – območje postalo dodobra avtonomno. V tem času se je razvilo paštunsko odporniško gibanje, ki je v 18. stoletju vodilo celo v vzpostavitev paštunske države, ki pa je obstala zgolj nekaj desetletij, nato pa je padla v roke Perzijcev, bolj natančno Afsharidske dinastije.
Eden izmed glavnih afsharidskih poveljnikov, Ahmed Durani, je bil Paštun, zato so ga paštunski poglavarji v vzhodnih delih države izbrali za svojega vodjo in pričeli delovati samostojno in neodvisno. Tako imenovano Duransko cesarstvo, nastalo leta 1747, danes razumemo za začetek modernega Afganistana. Po slabih sto letih obstoja, ga je nasledil Afganistanski emirat, čigar meje so bile skoraj enake današnjim. Leta 1926 se je emirat spremenil v kraljevino, ta čas pa je zaznamovala izrazita modernizacija in zahodnizacija države.
Po uspešnem državnem udaru leta 1973, ki ga je izvedel kraljev bratranec, je država, kljub temu, da je imela eno samo politično stranko, dobila naziv Republika Afganistan. Bila je prijateljska s Sovjeti, sodelovali pa so tudi z Američani, kar Sovjetom ni ustrezalo, zato so leta 1979 vkorakali v Afganistan. Dokaj kmalu jim je uspelo vzpostaviti oblast, vendar zaradi močnega odpora s strani različnih odporniških skupin, ki so jih podpirale ZDA, Pakistan in druge države, nikoli niso nadzirali celotne države. Ko so se Sovjeti umaknili je država za nekaj let padla v neprestano brezvladje, leta 1992 pa so se poglavarji vojaških skupin dogovorili o skupni vladi, ki je vodila Afganistan. Leta 1996 so oblast prevzeli talibani.
Po hitrem vojaškem posredovanju ZDA oktobra 2001 kot posledice terorističnega napada v ZDA je bil Afganistan že v decembru osvobojen iz rok talibanov. Sledilo je skoraj dvajsetletno obdobje bojevanj med različnimi milicami, terorističnimi skupinami in svetovnimi silami, ki je imelo na Afganistan zelo uničujoč vpliv, tuje sile pa so za vojaške operacije in vzpostavljanje politične stabilnosti porabile na stotine milijard evrov. Ob umiku ZDA iz Afganistana, s katerim je pričela že Trumpova administracija, zaključili pa so jo v Bidenovem obdobju, so se talibani zelo hitro spet povzpeli na oblast. Pohod na prestolnico jim je uspel v pičlem mesecu in pol, nad Kabulom pa je 15.8.2021 zopet zavihrala talibanska zastava.
ETNIČNO VPRAŠANJE
V Afganistanu je prisotnih veliko različnih etnij, nekatere so tam že stoletja, druga celo tisočletja. Najštevilčnejši so Paštuni, ki naj bi jih bilo danes v državi nekaj manj kot polovica. Paštuni spadajo med Iranska ljudstva, etnolingvistično skupino, kamor se poleg njih uvrščajo tudi Pezijci, Kurdi, Tališi, Gorani, Oseti/Alani* in drugi. Govorijo svoj jezik, paštunščino, in imajo svojo kulturo. Zelo pomembno je tudi dejstvo, da je to druga največja etnija v sosednem Pakistanu in da je meja med Afganistanom in Pakistanom še vedno stvar polemik, saj se zarezuje v osrčje tako zgodovinskega kot tudi današnjega paštunskega teritorija.
Druga največja etnija v Afganistanu so Tadžiki. Številčno predstavljajo četrtino Afganistana in živijo predvsem na severovzhodu in zahodu države. Na prvi pogled bi lahko rekli da so Perzijci, vendar so v zadnjih stoletjih, ko niso bili pod nadvlado Irana, razvili svojo identiteto. Govorijo dari, jezik oz. dialekt jezika, ki ga govorijo tudi v Iranu in v Tadžikistanu. V Iranu se imenuje farsi, v Tadžikistanu pa tadžiščina, vsem pa lahko rečemo dialekti perzijščine**.
Pomembno je omeniti tudi narod imenovan Hazara. Predstavljajo desetino Afganistana in pred genocidom, ki se je zgodil na koncu devetnajstega stoletja, so predstavljali kar dve tretjini populacije. Danes je to narod, ki je še vedno zelo diskriminiran. Eden izmed razlogov za diskriminacijo je njihova zgodovina. V trinajstem stoletju so Mongoli v kratkem času zavzeli severni Bližnji vzhod in Centralno Azijo, Hazari pa so ostanki teh osvajanj. Zaradi perzifikacije vsi danes govorijo Dari.
Centralna Azija je stara domovina turških ljudstev in še danes jih je veliko prisotnih tudi v Afganistanu. Uzbeki živijo na severu in predstavljajo približno desetino prebivalstva, Turkmeni prebivajo v severovzhodnih predelih, vendar predstavljajo le nekaj odstotkov populacije, Kirgizov pa je le za odtenek in živijo predvsem na goratem območju blizu kitajske meje.
Nekaj je tudi Beludžev, ki živijo na jugu oz. v puščavi. V politiko Afganistana so nekoliko manj vpleteni, vendar pa imajo željo po neodvisnosti. Njihovi rojaki živijo v sosednjem Pakistanu in Iranu, podobno kot Kurdi pa so tudi oni ostali brez svoje matične države.
NOTRANJI BOJ
Današnje meje je Afganistan dobil proti koncu 19. stoletja, ko so Britanci na jugu in Rusi na severu narisali svoje meje, Afganistan pa je deloval kot vmesna cona med dvema rivalskima imperijema. Kolonialni sili sta tu, kot tudi marsikje drugje po svetu****, delovale merkantilistično in le v svojo korist. Znotraj Afganistana je bilo delovanje kolonialnih sil bolj ali manj pasivno, Britanci so območje zavzeli le za kratek čas, ta okupacija pa na državo ni imela prav velikega vpliva.
Afganistan je bil na nek način prepuščen samemu sebi, kolonialno določene meje pa so uokvirile mozaik etnolingvističnih skupin, narodov in kultur. Paštuni so kot največji narod vedno želeli vladati, svojega dela moči pa so si želele tudi druge etnije, zato so se vojaško in politično pogosto povezovale z rojaki iz sosednjih držav.
Etnična nesoglasja so pogost razlog za vojne in bitke, kar se potrjuje tudi na primeru Afganistana. Vsesplošno prisoten nemir, žalost, konstantna vojna, nezadovoljstvo, odsotnost nacionalnega ponosa pa so na prebivalstvu pustili svoj pečat in se med drugim odražajo v vzponu različnih skrajnih skupin.
TALIBANI IN NJIHOVA MOČ
Beseda taliban v paštunščini pomeni učenec oziroma iskalec. Njihovo glavno poslanstvo naj bi bilo preučevanje Korana, islamske svete knjige, vendar se udejstvujejo predvsem vojaško in politično. So islamski fundamentalisti, ki so v Afganistanu uveljavili šeriatsko pravo in si želijo izbrisati vse sledove zahodnega in sovjetskega načina življenja na tem območju. Ženskam so odvzeli vse pravice, prepovedali so glasbo v javnosti, uničujejo kipe, templje, svete kraje drugih verstev in pomembne arheološke ostanke iz drugih obdobij.
Talibansko gibanje je v večini sestavljeno iz Paštunov, število drugih etnij znotraj gibanja pa vseeno ni zanemarljivo, znano je namreč, da jih Paštuni ne želijo asimilirati, ampak samo podrediti.
Razlogi za uspešnost in moč talibanov so različni. Pomembno je dejstvo, da Paštuni predstavljajo večino prebivalstva v državi, preostalo prebivalstvo pa je etnično zelo mešano. Njihova naselitev je zelo strnjena in zgoščena, kar jim omogoča, da se učinkovito združujejo. Radikalni islam v Afganistanu ni tako nezaželen, hkrati pa talibane podpira tudi sosednji Pakistan, ki mu paštunska islamska vlada ustreza, saj se s tem ohlajajo odnosi med Afganistanom in Indijo (v zadnjih dvajsetih letih sta bila Indija in Afganistan v zelo tesnih odnosih). Prav tako je v državi, ki so jo dober del zgodovine pestile vojne in menjave oblasti, trda roka in zelo stroga pravila, ki jih prinašajo talibani, v očeh prebivalstva nekakšna odrešitev oziroma izhod iz brezvladja.
KAKO REŠITI AFGANISTANSKO VPRAŠANJE?
Je državo potrebno pustiti pri miru, da se o tem, kdo bo vladal, dogovorijo sami in z njo sodelujemo zgolj trgovsko in politično? Si bo ljudstvo, če si določene oblasti ne bo želelo, izborilo svoj način vladavine? (Temu načinu so naklonjeni Kitajci – Konfucijevo pravilo: Če želiš izboljšati svet, najprej izboljšaj sebe.)
Bi morale EU, Nato, Rusija ali Iran Afganistan znova napasti in ga ponovno poskušati postaviti v okvirje, skladne s človekovimi pravicami, vzpostavljenimi znotraj OZN?
Bi bila učinkovita delitev Afganistana na več držav (kot razpad Avstro-ogrske), oziroma priključitev različnih teritorijev drugim državam? Paštuni bi tako dobili svojo državo, Tadžiki, Uzbeki in Turkmeni pa bi se priključili svojim matičnim narodom. Beludži, ki trenutno matične domovine sploh nimajo, bi se s Pakistanskimi in Iranskimi rojaki združili v novo državo.
Bi se obnesla konfederacijska razdelba države na regije z visoko stopnjo avtonomnosti, ki bi bile razdeljene po etnolingvističnih skupinah, skupna pa jim bi bila samo zunanja politika in vojska (kot na primer v Etiopiji)?
V Afganistan so trenutno uprte oči celotne svetovne javnosti, z vzponom talibanov je namreč varnost in dobrobit lokalnega prebivalstva predvsem žensk na kocki, rešitev za ta kompleksen problem pa je iz vseh zgoraj naštetih razlogov vse prej kot enostavna.
VPRAŠANJA ZA BRALCA
Ali bo svet priznal talibansko vodenje države kot legitimno oblast v Afganistanu ali bo vlada v izgnanstvu obdržala formalen status? Kdo bo prva država, ki bo priznala Talibane kot suverene voditelje Afganistana? Kakšni bodo prihodnji odnosi s sosednjimi državami? Kolikšen bo begunski val? Ali moč ZDA usiha? Ali bo postal Afganistan nova ekonomska marioneta Kitajske? Kaj to pomeni za svetovni terorizem?